Sakralni spomeniki

Skrči

Stolna in župnijska cerkev sv. Miklavža

content picture
Na mestu današnje baročne stolnice je leta 1262 stala romanska triladijska bazilika, ki so jo v drugi polovici 14. stoletja in po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 predelali v gotsko katedralo z dolgim korom in monumentalnim zvonikom pred fasado. O njej še pričajo nekateri ostanki, vzidani na zunanjščini sedanje cerkve (kopija sklepnika s parlerjansko oblikovano Kristusovo glavo, katere original iz ok. 1380–1390 hranijo v ljubljanski Narodni galeriji, in kopija kipa Žalostne Matere božje z mrtvim Sinom v naročju, katerega kamniti orginal iz sredine 15. stoletja, ki je prvotno stal na oltarju sredi šenklavške cerkve, hranijo v stolnični zakristiji). Škof Jožef Rabatta je leta 1670, morda pri arhitektu Francescu Rosini, naročil načrte za novo baročno stolnico, vendar so zaradi pomanjkanja denarja v letih 1674–1675 zgradili le nov prezbiterij, za katerega so po končani gradnji pri beneškem slikarju Pietru Liberiju naročili novo oltarno sliko Sv. Miklavž med sv. Mohorjem in Fortunatom. Na pobudo generalnega vikarja ljubljanske škofije Janeza Antona Dolničarja in kroga somišljenikov iz vrst članov Akademije operosorum so v letih 1701–1706 staro cerkev podrli in baročnemu prezbiteriju prizidali novo stavbo, ki se je zgledovala po rimski jezuitski cerkvi Il Gesu. Načrte za ljubljansko stolnico, po katerih so jo začeli graditi, je pripravil kapucinski brat Florencijan, po njegovi smrti 1701 pa jih je dokončal rimski jezuitski arhitekt Andrea Pozzo. 

Župnijska (jezuitska) cerkev sv. Jakoba

content picture
K cerkvi sv. Jakoba, ki se v virih prvič omenja 1383, so se konec 15. stoletja izpred Špitalskih vrat preselili avguštinci, leta 1555 pa je bil njihov tukajšnji samostan spremenjen v cesarsko ubožnico. Leta 1597 so se pri Šentjakobu naselili jezuiti, ki so prišli iz Gradca po prizadevanjih stolnega dekana Tomaža Hrena. V letih 1598–1602 so postavili novo samostansko poslopje, nato pa 1613–1615 novo redovno cerkev: stavba je prvi primer potridentinske kongregacijske dvorane s kapelami na Slovenskem, medtem ko ohranja njen dolgi tristrano sklenjeni prezbiterij z zunanjimi oporniki še gotske spomine. V letih 1667–1670 so ladji na severni strani prizidali oktogonalno kapelo sv. Frančiška Ksaverja, bogato okrašeno s štukaturo. Leta 1701 je stavbenik Francesco Ferrata ladjo povišal in ji nad kapelami dodal empore; iz tega časa je tudi glavni portal, delo Luke Misleja. Prenovljeno notranjščino je s štukaturo okrasil Tommaso Ferrata, oboke pa sta s freskami poslikala Janez Jurij in Franc Karel Remb; štukatura in freske v ladji so propadle v požaru 1774. Po potresu leta 1895 so poškodovana fasadna zvonika nadomestili z neogotskim stolpom po načrtih Raimunda Jeblingerja. Na južni strani stoji ob cerkvi Marijin steber s kipom Brezmadežne po zasnovi salzburškega kiparja Wolfa Weissenkircherja iz let 1681–1682; do leta 1844 je stal spomenik pred cerkveno fasado.

Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom

content picture
Srednjeveška cerkev sv. Krištofa, ki je stala zunaj mesta ob cesti na Posavje in se v virih prvič omenja leta 1476, je bila v teku časa večkrat prenovljena oz. predelana. Na pragu 17. stoletja jo je s pomočjo meščanov obnovil ljubljanski škof Tomaž Hren. Leta 1631 so bili v njej trije oltarji; poleg Krištofovega še Marijin in Kristusov. Po vizitacijskem zapisniku iz leta 1668 je imela odprto lopo, zvonik in zakristijo (zgrajeno ok. 1662), nad vrati lesen kor, od oltarjev pa je ostal samo še veliki. Barokizacija cerkve se je začela proti koncu 17. stoletja. V letih 1688–1689 so zgradili novo ladjo; delo je začel stavbenik Marcello Ceresola, po njegovi smrti pa nadaljeval Francesco Ferrata. V njej so kmalu zatem sezidali na stebre oprt obokan pevski kor (1694). Vse kamnoseške stavbne elemente je izdelal Matej Potočnik. Postopoma so spremenili oz. dopolnili tudi cerkveno opremo. Mihael Kuša je leta 1696 izklesal kamnit oltar sv. Janeza Evangelista, Francesco Bombasi pa 1707 antependij kot njegovo dopolnilo. Za oltar štirih evangelistov je leta 1697 središčno podobo naslikal Ludvik de Clerick, antependij pa 1707 Janez Krstnik Hardt. Poslikavo na zunanjščini cerkve (angel in slepo okno) ter pozlatitev in polihromacijo okrasnih elementov na strehi je izvedel Andrej Jožef Jamšek. Novozgrajeni ladji so v letih 1707–1708 prizidali nov prezbiterij.

Cerkev Marijinega obiskanja na Rožniku

content picture
Na gričku, imenovanem Rosenbach, je v bližini lazareta, kamor so se meščani zatekali ob kugi, že leta 1461 stala podružnična cerkev ljubljanske župnije sv. Petra. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) piše, da je cerkev Naše ljube Gospe imela tri oltarje: veliki je bil posvečen zavetnici cerkve, stranska pa Kristusovemu rojstvu in sv. Janezu Krstniku. Med letoma 1740 in 1746 so na mestu prvotno gotske, sredi 17. stoletja pod vodstvom stavbenika Abondia Donina povečane romarske cerkve zgradili novo baročno stavbo: leta 1741 je bila cerkev obokana, posvečena pa 13. avgusta 1747. Avtorstvo načrtov zanjo je pripisano arhitektu Candidu Zullianiju, pri dokončanju cerkvene zunanjščine pa je morda sodeloval tudi arhitekt Matija Persky. Kamnosek Franc Grumnik je do leta 1744 poskrbel bržkone za stavbno pohištvo, po tem letu pa ga je nasledil kamnosek Lodovico Bombasi, ki je cerkev tlakoval. Leto dni pred posvetitvijo je slikar Valentin Metzinger naslikal tri oltarne slike: izgubljeno sliko Marije z Jezusom, ki jo nosijo angeli, pod katero je bila upodobljena cerkev na Rožniku z romarji (1746), je v tronu velikega oltarja kasneje nadomestila slika Marijino obiskovanje delo Jurija Šubica iz ok. 1887–88, (v oltarju je zdaj kopija iz leta 1944, original pa hranijo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani).

Cerkev sv. Rozalije 

content picture
Cerkev sv. Rozalije so zgradili na ljubljanskem Gradu v letih 1708–1709; ideji za gradnjo je botroval jurist Janez Gregor Dolničar, postavila jo je soseska Starega trga, za dotacijo pa je poskrbel Janez Tobija Smrekar pl. Liechtenthal. Dne 18. aprila 1708 je ljubljanski škof Ferdinand Kuenburg položil temeljni kamen, v začetku septembra tega leta je bila stavba že primerna za bogoslužje, povsem dokončana in opremljena pa je bila komajda do leta 1723. Imela je tri oltarje, posvečene sv. Rozaliji, sv. Donatu in sv. Eliju oz. Martinu, prižnico, klopi, orgle, zvonove in ves potrebni inventar, med drugim tudi več majhnih podob in božji grob. Zaznamovana je bila s spominsko ploščo, ki jo je leta 1709 dal vzidati Dolničar svojemu sinu Alešu Žigi, potem ko je ta leta 1708 umrl v Neaplju. Ob požaru leta 1774 je cerkev utrpela veliko škodo, zato so jo 10. marca 1786 po vladnem ukazu zaprli in prodali na dražbi. Kupil jo je poštar Vischer in jo še istega leta podrl. 

Cerkev Device Marije pomočnice (Križanke)

content picture
Prvi križniki nemškega viteškega reda so se v Ljubljani naselili pred letom 1228 na komendi, ki so jo leta 1200 bili primorani zapustiti templarji. Od zgodnjegotske, v virih leta 1268  omenjene cerkve, se je ohranilo le nekaj fragmentov in klesan timpanon s t. i. »Krakovsko Marijo« (ok. 1265), ki jo danes hranijo v Narodni galeriji. Ljubljanski komtur Guidobald Stahremberg je pri dunajskem arhitektu Domenicu Martinelliju leta 1700 naročil nove načrte za celoten kompleks komende s cerkvijo na sredini. Ob tej priložnosti je bila izdelana tudi maketa cerkve iz mavca, ki jo hrani Mestni muzej v Ljubljani. Staro stavbo naj bi leta 1709 podrli, ker pa se je Martinelli že leta 1705 vrnil v Italijo, so leta 1714, po vrnitvi Stahremberga iz nasledstvene vojne, za izvedbo načrtov poklicali beneškega arhitekta Domenica Rossija. Ta je Martinellijev načrt za cerkev nekoliko popravil, zlasti fasado, ki se zgleduje po beneški cerkvi S. Canziano Antonia Gasparija, portal pa po cerkvi S. Maria della Salute Baldasareja Longhene. Današnjo podobo je cerkev dobila po še dodatnih manjših spremembah Rossijevega načrta, ki sta jih med gradnjo izvedla ljubljanski arhitekt Carlo Martinuzzi in gradbenik Gregor Maček. Gradnja je bila dokončana leta 1715, po komaj dveh letih. 

Cerkev sv. Štefana v Štepanji vasi

content picture
Cerkev sv. Štefana v Štepanji vasi (današnje Štepanjsko naselje v Ljubljani) se prvič omenja leta 1526 kot podružnica šentpetrske fare. Poseben pomen je dobila v času protireformacije, ko so postale priljubljene razne pobožnosti do trpečega Odrešenika. Leta 1653 je dal namreč ljubljanski stolni prošt Janez Andrej Stemberg poleg cerkve postaviti kapelo Božjega groba, ki je natančen posnetek tistega v Jeruzalemu, in ustanovil pobožnost Kristusovega trpljenskega pota s sedmimi postajami. Začenjala se je pri stolnici, se nadaljevala pri petih slopnih znamenjih (zgrajenih med letoma 1655–57 in kasneje podrtih) in zaključila pri Božjem grobu. Božji grob (najzgodnejši posnetek jeruzalemskega Božjega groba pri nas) se je zgledoval pri dunajski pobožnosti, ki je vodila iz stolnice sv. Štefana k Božjemu grobu v Hernals (1639). Leta 1668 je Janez Gregor Dolničar za opravljanje postne pobožnosti izdal knjižico z naslovom Rivus Lachrymarum (hranjena v Semeniški knjižnici v Ljubljani), kjer so za vsako od postaj napisane molitve in litanije. Ljubljansko pasijonsko pobožnost je že leta 1673 opisal Janez Ludvik Schönleben, Valvasor (1689) pa poroča, da so sem vsak petek (posebno v postnem času) prihajale množice pobožnih ljudi in mnogi med njimi so s seboj na ramenih nosili velike križe.

Podružnična cerkev sv. Roka v Dravljah

content picture
Cerkev sv. Roka je nastala iz zaobljube prebivalcev Dravelj ob kugi leta 1644: graditi so jo začeli leta 1646, dokončana pa je bila vsaj do leta 1650, ko so ji bili podeljeni odpustki. Iz vizitacijskega zapisnika 1668 je razvidno, da je imela (še neposvečena) cerkev obokan prezbiterij, s poslikanim lesenim stropom pokrito ladjo, zvonik in vhodno lopo. Poleg velikega oltarja, ki ga je leta 1663 posvetil škof Buchheim, je imela ob slavoloku še en stranski oltar, posvečen Materi božji. Leta 1682 so Ljubljančani v cerkev vzidali spominsko ploščo v zahvalo sv. Roku, ker je bila Kranjska obvarovana velike kuge, ki je od 1679 morila po sosednjih deželah.
Ok. leta 1730 so staro cerkev nadomestili z novo stavbo (1739 so zanjo pridobili odpustke); kot možni arhitekt se navaja Johann Georg Schmidt. V tretji četrtini stoletja so pred zahodno fasado prizidali zvonik, ki slogovno kaže v neposredno bližino Lovrenca Pragerja. Poskrbeli so tudi za novo opremo, kar izpričujeta ohranjeni kip sv. Roka, ki ga je po slogu mogoče atribuirati Valentinu Vrbniku (nastal morda v zvezi z ustanovitvijo bratovščine sv. Roka leta 1761), in poznobaročna prižnica iz zadnje četrtine 18. stoletja z ljudsko preprostimi slikami evangelistov in vstalega Kristusa (ob velikih shodih so pridigarji uporabljali tudi prižnico na zunanjščini).

Podružnična cerkev sv. Florijana

content picture
Cerkev sv. Florijana je nastala iz zaobljube ljubljanskih meščanov ob požaru, ki je prizadel Ljubljano leta 1660. Stavbo so začeli graditi 1672 s prispevki magistrata, deželnih stanov in dobrotnikov. Gradnja se je vlekla več let: 1676 je bila dokončana ladja, 1680 zvonik, 1696 pa se cerkev skupaj s tremi oltarji omenja kot posvečena. Enoladijski stavbi so pozneje prizidali kapeli (1698 kapelo Žalostne Matere božje, 1737 kapelo Kristusove ranjene rame) ter jo znotraj in zunaj poenotili v centralizirano baročno cerkev s tlorisom latinskega križa. Cerkev je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se od leta 1693 dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot.
Glavni portal je odličen kamnoseški izdelek druge četrtine 18. stoletja; leta 1933 ga je Jože Plečnik ob preurejanju zunanjščine uporabil kot nišo za Robbov kip sv. Janeza Nepomuka (iz 1727), ki je prvotno stal v kapelici ob črnuškem mostu. Vrh pročelja stojita v nišah kamnita kipa sv. Karla Boromejskega in Karla Velikega (nastala sta leta 1728 ob cesarjevem prihodu v Ljubljano kot slavnostni okras mesta). Nad stranskim vhodom, ki je po Plečnikovi preureditvi prevzel funkcijo glavnega, je freska s podobo Šentflorjanske Žalostne Matere božje, zavetnice ljubljanskega mesta; originalna kompozicija Janeza Potočnika je bila večkrat obnovljena oz. preslikana. K zvoniku so 1862 prizidali stenski vodnjak, ki je dotlej stal ob Reduti. 

Frančiškanska (prvotno avguštinska) cerkev Marijinega oznanjenja

content picture
Avguštinci so se naselili v Ljubljani leta 1314 pri cerkvi sv. Martina pred Špitalskimi vrati; konec 15. stoletja so se pred turško nevarnostjo umaknili v mesto k cerkvi sv. Jakoba, opustošena cerkev sv. Martina pa je bila leta 1494 podrta. Leta 1553 je bil samostan pri Šentjakobu spremenjen v cesarsko ubožnico, avguštinci pa so se bili prisiljeni odseliti na Reko. Ob vrnitvi v Ljubljano na začetku 17. stoletja so se spet naselili na prvotnem kraju, kjer so v letih 1623–1628 postavili novo cerkev Marijinega oznanjenja, ki pa so jo že leta 1645 podrli in z donacijo barona Konrada Ruessensteina v letih 1646–1660 zgradili današnjo stavbo. Sezidal jo je kranjski deželni stavbenik Francesco Olivieri; po njegovi smrti 1655 je vodil gradnjo Francesco Rosina. Cerkev sestavljata pravokotna banjasto obokana ladja, ki jo spremljata vrsti nižjih bočnih kapel, in dolg ravno zaključen prezbiterij, v katerem je nekoč stala loretska kapela – nazareška hišica, posvečena leta 1669. Cerkev še ob posvetitvi leta 1700 ni bila v celoti dokončana: glavno, južno fasado je dobila po letu 1704, zvonika v stiku ladje in prezbiterija pa sta bila do vrha pozidana okoli 1720. Od osmih kamnitih stranskih oltarjev je najstarejši oltar sv. Valentina, postavljen leta 1681 in pozneje povečan; slika v njem (ok. 1733) je delo Valentina Metzingerja, ki mu je pripisana tudi Žalostna Mati božja v kapeli sv. Frančiška.

Kapucinska cerkev sv. Janeza Evangelista

content picture
Kapucini so prišli v Ljubljano na pragu 17. stoletja po posredovanju škofa Tomaža Hrena. Samostan so z dovoljenjem nadvojvode Ferdinanda postavili na vicedomskem vrtu (zdaj park Zvezda). Hren je temeljni kamen za redovno cerkev položil leta 1607, že 1608 pa je stavbo tudi posvetil. Gradbena dela je prevzel stavbar Giovanni Baptista Donino. Cerkev je bila zgrajena v skladu s kapucinskimi pravili; sestavljali so jo preprosta enoladijska obokana in skromno členjena ladja z ravno zaključenim prezbiterijem in prizidano kapelo ter ožji, nižji in z vitkim zvonikom poudarjen oratorij (meniški kor) za velikim oltarjem. Imela je skromno pročelje brez posebnih arhitektonskih poudarkov, predrto le z okenskimi odprtinami. Na trgu pred vhodom v cerkev je stal lesen križ z orodji Kristusovega mučeništva. Kapeli Matere božje ob cerkvenih vratih so na stroške Janeza Krstnika Jagra pl. Lebensteina leta 1628 dodali kapelo sv. Janeza Krstnika v bližini zakristije (oltar je posvetil Hren), ok. 1695 pa so mednju vzidali še kapelo bl. Feliksa Kantališkega (oltar je posvetil Žiga Krištof Herberstein). Samostan je bil v času francoske okupacije leta 1809 razpuščen; tedaj so cerkev spremenili v konjušnico, samostansko poslopje pa v kasarno.

Klariška cerkev sv. Mihaela

content picture
Samostan klaris je bil prvi ženski samostan v Ljubljani. Sredstva zanj sta prispevala poštni mojster Mihael Taler in doktor prava Mihael Friderik Hiller; slednji je za to namenil skoraj vse svoje premoženje. Kompleks je bil pozidan v letih 1650–1656, 1657 pa so se vanj vselile prve redovnice. Cerkev je posvetil škof Buchheim leta 1658.   
Samostan s cerkvijo sv. Mihaela je stal ob današnji Slovenski cesti (na mestu sedanje Banke Slovenije). Pravokotno dvorišče je s treh strani obdajalo samostansko poslopje, četrto stranico je zapirala cerkev; ta je imela pravokotno ladjo, nekoliko ožji enako visok prezbiterij in k ladji prizidan zvonik. Načrte za samostanski kompleks sta pripravila Francesco Olivieri in Abondio Donino; sodelovala sta tudi pri zidavi. Za njima sta delo prevzela zidarski mojster Knez in stavbar Francesco Rosina (im. Stocador). 

Župnijska cerkev sv. Petra

content picture
Šempetrsko cerkev je domnevno ustanovil že oglejski patriarh Pavlin II. (787–802). Kot pražupniji s krstnimi in pogrebnimi pravicami je cerkvi sv. Petra pripadalo obsežno porečje Ljubljanice. Dokončni primat na območju je šempetrska cerkev izgubila z ustanovitvijo ljubljanske škofije in stolnice sv. Miklavža leta 1461. Z gradnjo današnje cerkve so začeli za časa vikarja dr. Nikolaja Ivana Kraškovca leta 1730. Načrt za novogradnjo se pripisuje arhitektu Carlu Martinuzziju, model cerkve je izdelal Giovanni Fusconi, ki je pri gradnji sodeloval s tehničnimi nasveti. Do leta 1733 so zgradili triladijsko baziliko, s kupolo nad transeptom in apsidalno sklenjenim prezbiterijem. Zunanjščina (zlasti fasada) zaradi kasnejših predelav ne kaže več baročnih značilnosti, skoraj nespremenjena pa je ostala arhitekturna členitev notranjščine. Precejšnje spremembe je stavba doživela po potresu leta 1895, ko so po načrtih Raimunda Jeblingerja podaljšali prezbiterij, dozidali zakristiji, na vsaki strani transepta dodali stransko kapelo ter predelali cerkveno fasado. Slednjo so v letih 1937−1938 ponovno preoblikovali po načrtih Ivana Vurnika. 

Uršulinska cerkev sv. Trojice

content picture
Uršulinke so prišle v Ljubljano leta 1702 iz Gorice in se naslednje leto naselile v bližini sedanjega samostana. Leta 1707 jim je ustanovnik Jakob Schellenburg tu kupil posestvi Auerspergov in Eggenbergov, leta 1709 pa še sosednje deželno plesišče, v katerem so si uredile začasni samostan in cerkev. Sedanji samostan so po načrtih Carla Martinuzzija začeli zidati leta 1713; do 1718 je bil po pozidan severni trakt, v letih 1718–1726 pa še samostanska cerkev, ki je bila blagoslovljena leta 1726, posvečena pa šele 1745. 
Zunanjščino cerkve, obdane s samostanski trakti, odlikuje predvsem monumentalna fasada, med polstebri predrta z okni v štirih etažah in zaključena z borrominijevskim čelom. Kolosalni stebri členijo tudi notranjščino: ladjo, ki jo pokriva banjast obok s sosvodnicami, obstopata dva para visokih plitvih kapel, v katerih so na serlianah vstavljeni nunski kori; kvadratni prezbiterij krije visoka kupola s svetlobnico.