Podružnična cerkev sv. Florijana

Skrči

Cerkev sv. Florijana je nastala iz zaobljube ljubljanskih meščanov ob požaru, ki je prizadel Ljubljano leta 1660. Stavbo so začeli graditi 1672 s prispevki magistrata, deželnih stanov in dobrotnikov. Gradnja se je vlekla več let: 1676 je bila dokončana ladja, 1680 zvonik, 1696 pa se cerkev skupaj s tremi oltarji omenja kot posvečena. Enoladijski stavbi so pozneje prizidali kapeli (1698 kapelo Žalostne Matere božje, 1737 kapelo Kristusove ranjene rame) ter jo znotraj in zunaj poenotili v centralizirano baročno cerkev s tlorisom latinskega križa. Cerkev je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se od leta 1693 dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot.

Glavni portal je odličen kamnoseški izdelek druge četrtine 18. stoletja; leta 1933 ga je Jože Plečnik ob preurejanju zunanjščine uporabil kot nišo za Robbov kip sv. Janeza Nepomuka (iz 1727), ki je prvotno stal v kapelici ob črnuškem mostu. Vrh pročelja stojita v nišah kamnita kipa sv. Karla Boromejskega in Karla Velikega (nastala sta leta 1728 ob cesarjevem prihodu v Ljubljano kot slavnostni okras mesta). Nad stranskim vhodom, ki je po Plečnikovi preureditvi prevzel funkcijo glavnega, je freska s podobo Šentflorjanske Žalostne Matere božje, zavetnice ljubljanskega mesta; originalna kompozicija Janeza Potočnika je bila večkrat obnovljena oz. preslikana. K zvoniku so 1862 prizidali stenski vodnjak, ki je dotlej stal ob Reduti.

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Cerkev se ponaša s kvalitetno oltarno opremo. Oltar Ecce homo (prvotno sv. Volbenka) na južni strani slavoloka sta dala ob koncu 17. stoletja (1691 ali 1693) postaviti ljubljanska meščana Andrej Reven in njegova žena Ana (nanjo se navezuje slika Ane Samotretje v atiki); izklesal ga je Mihael Kuša. Od leta 1841 stoji na njem kip Ecce homo, ki so ga sem prenesli s Čevljarskega mostu. Iz konca 17. stoletja izvira tudi oltar sv. Kozme in Damijana ob severni slavoločni steni; prvotna je le kamnita menza, leseni nastavek,  izdelan sočasno s prižnico, pa je iz 60/70-tih let 18. stoletja. Slika sv. Kozme in Damijana je pripisana Francu Antonu Nierenbergerju. Kamniti oltar Žalostne Matere božje (v južni kapeli) iz leta 1704 s slovito milostno podobo, ki jo je 1639 naslikal Tomaž Kundišek, je označen z doslej še neidentificiranim grbom naročnika. Oltar Kristusove ranjene rame (v severni kapeli) je v letih 1737–1738 v štukolustru po beneških zgledih izdelal wessobrunski mojster Niklas Reißmayer; središčna slika Kristusa s križem in z rano na rami je bila kot milostna v baročni dobi zelo češčena. Sedanji veliki oltar ima poznobaročen lesen oltarni nastavek iz osemdesetih let 18. stoletja; slika je delo Andreja Herrleina (1786). V cerkvi je še več drugih baročnih umetnin, mdr. kip sv. Antona Padovanskega, izdelek frančiškanske rezbarske delavnice iz prve polovice 18. stoletja (sem so ga prenesli leta 1841 s Čevljarskega mostu). Kamnita kipa sv. Roka in Boštjana, ki sta do potresa leta 1895 krasila portal Mislejeve oz. Robbove hiše v Rožni ulici, sta zdaj v Restavratorskem centru ZVKDS, bratovščinski kip Žalostne Matere božje iz ok. srede 18. stoletja in Herrleinova slika sv. Rozalije (iz 1789) pa sta zdaj v šentjakobskem župnišču.   


Navodilo za citiranjeAna Lavrič, “Podružnična cerkev sv. Florijana”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/florijan (datum dostopa: 17.8.2017 11:31).

Viri:

Nadškofijski arhiv Ljubljana: Knjiga dobrotnikov cerkve sv. Florijana (zač. 1671), 

Knjiga bratovščine Žalostne Matere Božje pri Sv. Florijanu (1718–1784), Škofijski protokoli (8, 9, 10); Župnijski arhiv Ljubljana – Sv. Jakob: Kronika župnije Ljubljana – Sv. Jakob (zač. 1785). 



Literatura:

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Ljubljana-Celje 2011, str. 210–211.

METODA KEMPERL, Matej KLEMENČIČ, Igor WEIGL, Baročna Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 52–54.

Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998, str. 35, 36.

Silvester KOPRIVA, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989, str. 75–76.

Lojze KOVAČIČ, Cerkev sv. Florijana v Ljubljani, Ljubljana 1996 (z natančnim seznamom starejše literature).

Ana LAVRIČ, Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij in društev, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino: V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša-Zorn, 57, 2009, str. 305–306.

Ana LAVRIČ, Cerkev sv. Rozalije na ljubljanskem Gradu, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 59/2, 2011, str. 238–240.

Ana LAVRIČ, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije: Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja, 34/2, 2011, str. 310–311.

Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, str. 171, 176, 208–209, sl. 129, 181. 

Nataša POLAJNAR FRELIH, Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic, Stična 2001, str. 69, 71.

Blaž RESMAN, Die Grundströmungen in der Skulptur des Barock in Slowenien. Übersicht, Problematik, Einflüsse des bayerischen Rokoko, Bayern und Slowenien im Zeitalter des Barock. Architektur, Skulptur, Malerei (ur. Janez Höfler, Frank Büttner), Regensburg 2006, str. 103–104, 218.

Viktor STESKA, Slovenska umetnost, I. Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 160, 308.

Ivan STOPAR, Sprehodi po stari Ljubljani. Kulturnozgodovinski vodnik, Ljubljana 1992, str. 52, 53.

Ferdinand ŠERBELJ, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Ljubljana 2011, str. 21.

Ana Lavrič