Cerkev Device Marije pomočnice (Križanke)

Skrči

Prvi križniki nemškega viteškega reda so se v Ljubljani naselili pred letom 1228 na komendi, ki so jo leta 1200 bili primorani zapustiti templarji. Od zgodnjegotske, v virih leta 1268  omenjene cerkve, se je ohranilo le nekaj fragmentov in klesan timpanon s t. i. »Krakovsko Marijo« (ok. 1265), ki jo danes hranijo v Narodni galeriji. Ljubljanski komtur Guidobald Stahremberg je pri dunajskem arhitektu Domenicu Martinelliju leta 1700 naročil nove načrte za celoten kompleks komende s cerkvijo na sredini. Ob tej priložnosti je bila izdelana tudi maketa cerkve iz mavca, ki jo hrani Mestni muzej v Ljubljani. Staro stavbo naj bi leta 1709 podrli, ker pa se je Martinelli že leta 1705 vrnil v Italijo, so leta 1714, po vrnitvi Stahremberga iz nasledstvene vojne, za izvedbo načrtov poklicali beneškega arhitekta Domenica Rossija. Ta je Martinellijev načrt za cerkev nekoliko popravil, zlasti fasado, ki se zgleduje po beneški cerkvi S. Canziano Antonia Gasparija, portal pa po cerkvi S. Maria della Salute Baldasareja Longhene. Današnjo podobo je cerkev dobila po še dodatnih manjših spremembah Rossijevega načrta, ki sta jih med gradnjo izvedla ljubljanski arhitekt Carlo Martinuzzi in gradbenik Gregor Maček. Gradnja je bila dokončana leta 1715, po komaj dveh letih.

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Tudi oprema za cerkev je tako kot prvotni načrti zanjo prišla z Dunaja: vsi trije poznobaročni oltarji z okvirnim oltarnim nastavkom so bili namreč dar dunajskega dvora. Velikega je po naročilu cesarice Elizabete v letih 1715–16 izdelal dunajski mizar Marco Prodi. Leta 1857 je bil v požaru močno poškodovan, tako da so  oltarno sliko v tronu, delo Johanna Michaela Rottmayrja Marija priprošnjica iz 1716, fragment katere je zdaj hranjen v Narodni galeriji v Ljubljani, nadomestili s sliko Člani nemškega viteškega reda prosijo pomoči pod milostno podobo Marije z detetom, delom dunajskega slikarja Hansa Canona iz 1859.

Po izvedbi enaka, vendar manjša stranska oltarja sta prav tako delo mizarja Prodija iz 1715–1716: desni ima v tronu sliko Martina Altomonteja Sv. Jurij v boju z zmajem iz 1716, levi pa sliko Antona Schoonjansa Sv. Elizabeta Ogrska deli miloščino ubogim, naslikano istega leta.

Od oltarja Marije pomagaj v Marijini kapeli se je ohranil le del pozlačenega baročnega oltarnega nastavka, oltarna milostna podoba iz leta 1660, posneta po passauski Mariji pomagaj, ki je prvotno stala na velikem oltarju križniške cerkve, pa je zdaj hranjena v kapeli križniške redovne hiše v Šiški.

V cerkvi je še ohranjeno prvotno baročno pohištvo in druga lesena oprema, izdelana kmalu po dograditvi stavbe: razgibana, z intarzijami in grbom nemškega viteškega reda okrašena ograja pevskega kora, lesene klopi za vernike in baročna zakristijska omara, izdelana v prvi četrtini 18. stoletja.

Na južni steni leve stranske kapele je vzidan pokončen marmornat epitaf nekdanjega ljubljanskega komturja Avgusta grofa Wildensteina, umrlega leta 1714.

Navodilo za citiranjeHelena Seražin, “Cerkev Device Marije pomočnice (Križanke)”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/krizanke (datum dostopa: 28.3.2024 20:17).

Literatura:

Metoda KEMPERL, Romarske cerkve – novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Arhitekturni tipi, poslikava, oprema, Ljubljana 2001 (tipkopis doktorske naloge), str. 152.

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje-Ljubljana 2011, str. 203–204.

Metoda KEMPERL, Matej KLEMENČIČ, Igor WEIGL, Baročna Ljubljana, Ljubljana  2007 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 210), str. 27.

Miha KOSI, Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele krajine in Ljubljane, Ljubljana 1995 (Zbirka zgodovinskega časopisa, 13), str. 27–28, 38.

Douglas LEWIS, A model by Martinelli (1700) with a result by Rossi. The late baroque church of the teutonic knights in Ljubljana (1714–15), Francesco Robba in beneško kiparstvo 18. stoletja, Ljubljana 2000, str. 175–189.

Maja LOZAR ŠTAMCAR, Baročne zakristijske omare v Sloveniji, Ljubljana 2003, str. 20, 84.

Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, str. 143, 220.

Naši dopisi iz Ljubljane, Novice, 27. 8. 1879, str. 282 (izpisek v dokumentaciji UIFS). 

Mija OTER GORENČIČ, Deformis formositas ac formosa deformitas. Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 2009, str. 135–155. 

Alojzij POTOČNIK, Ljubljanske cerkve, Prijatelj, 5, 1931, str. 239–245.

Viktor STESKA, Marijini spomeniki v Ljubljani, Knjiga o Mariji. Spomin na prvi slovenski Marijin kongres 1924 v Ljubljani, Ljubljana 1925, str. 247–249.

Nace ŠUMI, Igor SAPAČ, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 59–60.

Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre des Hertzogthums Crain, Laibach-Nürnberg 1689, XI, str. 690–691.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 115–116, 211.

Federico ZERI, Ksenija ROZMAN, Evropski slikarji. Katalog stalne zbirke, Ljubljana 1997, str. 150–151.

Helena Seražin