Podružnična cerkev sv. Roka v Dravljah

Skrči

Cerkev sv. Roka je nastala iz zaobljube prebivalcev Dravelj ob kugi leta 1644: graditi so jo začeli leta 1646, dokončana pa je bila vsaj do leta 1650, ko so ji bili podeljeni odpustki. Iz vizitacijskega zapisnika 1668 je razvidno, da je imela (še neposvečena) cerkev obokan prezbiterij, s poslikanim lesenim stropom pokrito ladjo, zvonik in vhodno lopo. Poleg velikega oltarja, ki ga je leta 1663 posvetil škof Buchheim, je imela ob slavoloku še en stranski oltar, posvečen Materi božji. Leta 1682 so Ljubljančani v cerkev vzidali spominsko ploščo v zahvalo sv. Roku, ker je bila Kranjska obvarovana velike kuge, ki je od 1679 morila po sosednjih deželah.

Ok. leta 1730 so staro cerkev nadomestili z novo stavbo (1739 so zanjo pridobili odpustke); kot možni arhitekt se navaja Johann Georg Schmidt. V tretji četrtini stoletja so pred zahodno fasado prizidali zvonik, ki slogovno kaže v neposredno bližino Lovrenca Pragerja. Poskrbeli so tudi za novo opremo, kar izpričujeta ohranjeni kip sv. Roka, ki ga je po slogu mogoče atribuirati Valentinu Vrbniku (nastal morda v zvezi z ustanovitvijo bratovščine sv. Roka leta 1761), in poznobaročna prižnica iz zadnje četrtine 18. stoletja z ljudsko preprostimi slikami evangelistov in vstalega Kristusa (ob velikih shodih so pridigarji uporabljali tudi prižnico na zunanjščini).

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

V letih 1870–1873 je podobar Matej Tomc iz Šentvida napravil nove oltarje v poznobaročni tradiciji. V atiko velikega oltarja je postavil tudi nekaj starejših kipov, baročnemu izrazu pa se je najbolj približal pri sv. Janezu Nepomuku in sv. Frančišku Ksaverju na oltarju sv. Kozme in Damijana. Draveljska cerkev je bila že od začetka romarska; glavni romarski shod je bil na god sv. Roka (16. avgust). Podružnica župnije Šentvid je bila do leta 1961, ko je bila v Dravljah ustanovljena samostojna župnija (od 1985 je sedež župnije nova cerkev Kristusovega učlovečenja). 

Centralizirano zasnovana arhitektura, katere jedro je razpotegnjen oktogon, se navezuje na tip, kakršnega je sredi 17. stoletja na Slovensko uvedla cerkev sv. Jožefa nad Preserjem, z izrazito plastično govorico in zaokroženostjo prostora pa predstavlja stopnjo zrelega baroka. Od nekdanje baročne opreme so se, kot rečeno, ohranili le prižnica (spremenjena v daritveni oltar) in nekaj kipov, od katerih izstopa Vrbnikov sv. Rok (zdaj v krstilnici), arhitekturnemu ambientu pa so se z barokizirano govorico prilagodili tudi Tomčevi oltarji. Postaje križevega pota so delo več slikarjev, mdr. Janeza Potočnika.   


Navodilo za citiranjeAna Lavrič, “Podružnična cerkev sv. Roka v Dravljah”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/rok (datum dostopa: 22.9.2017 20:48).

Literatura:

Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 336.

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Ljubljana-Celje 2011, str. 164–165. 

Marija KOMAN, Cerkev sv. Roka, Praznovanje življenja. Zbornik ob petdeseti obletnici župnije Ljubljana-Dravlje (ur. Marinka Svetina), Ljubljana 2011, str. 27–48. 

Ana LAVRIČ, Vizitacije ljubljanske škofije 17. stoletja kot vir za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1993 (tipkopis doktorske naloge), str. 138.

Franci PETRIČ, Slovenske božje poti. Romanje – popotovanje v veri. Božje poti pripovedujejo, Ljubljana 2008, str. 148–149.

Igor SAPAČ, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana 2007, str. 260, 264.

Ivan STOPAR, Sprehodi po stari Ljubljani. Kulturnozgodovinski vodnik, Ljubljana 1992, str. 209.

Lojze ŠTRUBELJ, Dravlje. Iz starih korenin novo drevo, Ljubljana 1981, str. 8, 15, 17–18, 21, 33–36, 38, 41, 53, 55–58, 67, 77, 78, 86, 87–116 (umetnostnozgodovinski oris je prispevala Alenka Klemenc). 

Nace ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 94.

Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laibach-Nürnberg 1689, I./2, str. 117; II/8, str. 567.

Ana Lavrič