Cerkev sv. Rozalije

Skrči

Cerkev sv. Rozalije so zgradili na ljubljanskem Gradu v letih 1708–1709; ideji za gradnjo je botroval jurist Janez Gregor Dolničar, postavila jo je soseska Starega trga, za dotacijo pa je poskrbel Janez Tobija Smrekar pl. Liechtenthal. Dne 18. aprila 1708 je ljubljanski škof Ferdinand Kuenburg položil temeljni kamen, v začetku septembra tega leta je bila stavba že primerna za bogoslužje, povsem dokončana in opremljena pa je bila komajda do leta 1723. Imela je tri oltarje, posvečene sv. Rozaliji, sv. Donatu in sv. Eliju oz. Martinu, prižnico, klopi, orgle, zvonove in ves potrebni inventar, med drugim tudi več majhnih podob in božji grob. Zaznamovana je bila s spominsko ploščo, ki jo je leta 1709 dal vzidati Dolničar svojemu sinu Alešu Žigi, potem ko je ta leta 1708 umrl v Neaplju. Ob požaru leta 1774 je cerkev utrpela veliko škodo, zato so jo 10. marca 1786 po vladnem ukazu zaprli in prodali na dražbi. Kupil jo je poštar Vischer in jo še istega leta podrl.

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Na terasi, kjer je cerkev stala, je bil do pozne pomladi 2011 v tleh še delno viden obod stavbe. Njen tloris in lego je mogoče razbrati tudi na zemljevidu Janeza Dizme Florijančiča (1744), podobo stavbnega telesa pa razkrivajo stare upodobitve: lavirani risbi Friedricha Bernharda Wernerja (1732) in bakrorez potnega lista ljubljanskega krznarskega ceha (1762). Iz naštetega je razvidno, da je bila cerkev v tlorisu oktogon, podaljšan s pravokotnim vhodnim delom in prav takšnim prezbiterijem. Centralni del je pokrivala oktogonalna kupola s svetlobnico, pročelje s segmentim čelom so členili pilastri, okno in vrata, stavbni gmoti pa je dajal vertikalni zagon tudi ob prezbiteriju prosto stoječi zvonik s čebulasto streho. 

Sv. Rozaliji je med baročnimi cerkvami v Ljubljani pripadlo pomembno prvenstvo, saj je bila v mestu prva s kupolo (izjemo predstavlja s kupolo krita kapela sv. Frančiška Ksaverja, prizidana k šentjakobski cerkvi v letih 1667–1669). Le-to so sicer načrtovali že pri novi stolnici, a je tedaj niso uresničili, križniki pa so jo zgradili šele nekaj let pozneje. Podoben centralni stavbni tip je pozneje ponovila ljubljanska trnovska cerkev (Candido Zulliani). Kot arhitekt bi utegnil priti v poštev Carlo Martinuzzi, ki je sodeloval že pri projektih za stolnico in pozneje napravil načrt za semenišče, od zidarjev pa Gregor Maček (kakor domneva Igor Sapač), ki je pri obeh stavbah delal kot polir. Od cerkvene opreme, ki so jo leta 1786 prav tako razprodali na dražbi, naj bi ostala le slika sv. Rozalije; s precejšnjo verjetnostjo jo je namreč mogoče povezati s sliko svetnice iz zbirke ljubljanskih uršulink.

V literaturi se s cerkvijo sv. Rozalije večkrat napačno povezuje oljna podoba svetnice iz leta 1789 izpod čopiča Andreja Janeza Herrleina, ki po grafični predlogi Johanna Veita Kauperza posnema (delno prirejeno) sliko Martina Johanna Schmidta iz benediktinske kapele v Melku (iz 1771 oz. 1772); slika je bila namreč že spočetka namenjena bližnji cerkvi sv. Florijana.



Navodilo za citiranjeAna Lavrič, “Cerkev sv. Rozalije”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/rozalija (datum dostopa: 29.6.2017 2:15).


Literatura:

Janez HÖFLER, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, str. 71, 73, 74, 87, 113.

Silvester KOPRIVA, Ljubljana skozi čas . Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih, Ljubljana 1989, str. 75.

Branko KOROŠEC, Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, str. 53.

Ana LAVRIČ, Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij in društev, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino: V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša-Zorn, 57, 2009, str. 308, 312.

Ana LAVRIČ, Cerkev sv. Rozalije na ljubljanskem Gradu, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 59/2, 2011, str. 231–246.

Peter RADICS, Cypressus Labacensis etc. etc., Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 15, 1860, str. 48.

Blaž RESMAN, Mački, Acta historiae artis Slovenica, 8, 2003, str. 85–108. 

Igor SAPAČ, Biografije arhitektov 18. stoletja na Slovenskem, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 246.

Viktor STESKA, Dolničarjeva ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 11, 1901, str. 157, 162, 170. 

Ivan STOPAR, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 65–68, 71, 78–80.

Nace ŠUMI, Arhitektura 18. stoletja, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 26–27.

Nace ŠUMI, Katalog arhitekturnih spomenikov, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 102.

Janez VEIDER, Slike v uršulinskem samostanu v Ljubljani, Zbornik za umetnostno zgodovino, 20, 1944, str. 133.

Ivan VRHOVEC, Die wohllöbl. Landesfürstl. Hauptstadt Laibach, Laibach 1886, str. 49.

Ivan VRHOVEC, O ustanovitvi šentjakobske, frančiškanske in trnovske fare v Ljubljani, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov (ur. Luka Pintar), 3, Ljubljana 1901, str. 140–141.

Ivan VRHOVNIK, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, Danica, 3, 1905, str. 347–348, 356–357, 362–364. 

Ana Lavrič