Cerkev sv. Štefana v Štepanji vasi

Skrči

Cerkev sv. Štefana v Štepanji vasi (današnje Štepanjsko naselje v Ljubljani) se prvič omenja leta 1526 kot podružnica šentpetrske fare. Poseben pomen je dobila v času protireformacije, ko so postale priljubljene razne pobožnosti do trpečega Odrešenika. Leta 1653 je dal namreč ljubljanski stolni prošt Janez Andrej Stemberg poleg cerkve postaviti kapelo Božjega groba, ki je natančen posnetek tistega v Jeruzalemu, in ustanovil pobožnost Kristusovega trpljenjskega pota s sedmimi postajami. Začenjala se je pri stolnici, se nadaljevala pri petih slopnih znamenjih (zgrajenih med letoma 1655–57 in kasneje podrtih) in zaključila pri Božjem grobu. Božji grob (najzgodnejši posnetek jeruzalemskega Božjega groba pri nas) se je zgledoval pri dunajski pobožnosti, ki je vodila iz stolnice sv. Štefana k Božjemu grobu v Hernals (1639). Leta 1668 je Janez Gregor Dolničar za opravljanje postne pobožnosti izdal knjižico z naslovom Rivus Lachrymarum (hranjena v Semeniški knjižnici v Ljubljani), kjer so za vsako od postaj napisane molitve in litanije. Ljubljansko pasijonsko pobožnost je že leta 1673 opisal Janez Ludvik Schönleben, Valvasor (1689) pa poroča, da so sem vsak petek (posebno v postnem času) prihajale množice pobožnih ljudi in mnogi med njimi so s seboj na ramenih nosili velike križe.

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

V letih 1673–74 je bila cerkev zaradi naraščajočega obiska vernikov temeljito prenovljena in povečana. V literaturi se večkrat navaja domneva, da naj bi bila sezidana okoli leta 1690, kar je zelo vprašljivo, saj bi pomenilo, da so se kmalu po temeljiti predelavi celotne cerkve ponovno lotili radikalne prezidave oz. novogradnje. Število romarjev se tudi v 18. stoletju ni zmanjšalo in v štiridesetih letih so še enkrat temeljito prenovili notranjščino. Župnija je bila v Štepanji vasi ustanovljena leta 1962. Sedaj je tukaj na Štefanovo še živa t. i. »konjska« romarska pot.


Tloris cerkve sestavljajo vzdolžna pravokotna, banjasto obokana ladja z na severu in jugu prizidanima kapelama skorajda kvadratnega tlorisa, par niš med kapelama in slavoločno steno, ravno zaključen prezbiterij z zakristijo ob južni steni ter zvonik na zahodu. V baročno občutenem prostoru sta se na učinkovit način združila baročno slikarstvo in kiparstvo. Freskantska dela sta opravila Mihael Reinwaldt in Franc Jelovšek s pomočniki. Reinwaldtova je sig. in dat. (1719) upodobitev Kamenjanje sv. Štefana na ladijskem oboku, Jelovškova pa Apoteoza sv. Štefana na oboku prezbiterija, datirana 1744. Osrednji prizor obdajajo celopostavni svetniki: sedeča prvaka apostolov Peter in Pavel, v oglih oboka sv. Notburga, Izidor, Jožef, Anton Padovanski, v sklepu oboka je upodobljen Lovrenc, na luneti južne stene pa še enkrat sv. Štefan, tokrat med pismouki. Jelovšek je zasnoval tudi nastavek velikega oltarja in obe stranski kapeli, pri čemer je pomembno vlogo odmeril plastiki, ki jo je na iluzionističen način povezal s slikarijami. Od velikega oltarja so se ohranili naslikana arhitekturna kulisa s stebri in pilastri z baldahinom na vrhu, puttoma na volutah zgoraj ter puttoma, ki odgrinjata draperijo, od kiparske opreme pa le kip zavetnika, ki je zdaj v Narodni galeriji v Ljubljani. Leta 1889 so namreč veliki oltar nadomestili z delom ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana. V tronu je slika Mučeništvo sv. Štefana Jurija Šubica (1890). Stranski kapeli predstavljata Kalvarijo in Oljsko Goro. Kipi so delo ljubljanskega kiparja Henrika Mihaela Löhra, dramatično kuliserijo ozadja je, kot rečeno, naslikal Jelovšek (domnevno z delavnico). Na severnem oltarju je upodobljen Jezus na Oljski gori ob spremstvu treh spečih apostolov, dveh angelov in dveh puttov ter Marijo Magdaleno spodaj; na desnem je prikazano trifiguralno Križanje z angelci z žalujočima Marijo in Janezom ter jokajočim sv. Petrom spodaj. Na stenah obeh kapel visijo slike križevega pota (po Führichu), ki je bil leta 1962 pripeljan iz kapucinske cerkve v Kopru. Manjši kapeli ob slavoločni steni sta sprva krasili Metzingerjevi sliki (pendanta) Sv. Katarina Aleksandrijska in sv. Florijan iz 1. pol. štiridesetih let 18. stoletja, ki sta bili kasneje odstranjeni in sta hranjeni v Narodni galeriji v Ljubljani. V oltarnih nišah sta sedaj kipa Ecce homo in Žalostna Mati Božja, ki ju je leta 1843 naredil Matej Tomc. Daritveni oltar je bil posvečen leta 1972. Cerkev ima štiri bronaste zvonove, najstarejši je iz leta 1640.


Temeljni kamen kapele Božjega groba je bil postavljen leta 1653, naslednje leto je bila gradnja končana. Načrt zanjo je prispeval najverjetneje stavbenik Francesco Olivieri. Naročnika ter leto izgradnje sporoča napis na grbu desno od portala: IN MEMORIAM PASSIONIS ET SEPULTURAE DOMINI EREXIT FUNDAVIT ET DOTAVIT HANC CAPELLAM JOANNES ANDREAS A STEMBERG PRAEPOSITUS LABACENSIS. ANNO MDCLIII. Kapelo sestavlja vhodni del, im. tudi angelska kapela (ker je pri grobu stal angel poleg odvaljenega kamna), in kapela božjega groba, v kateri je kip mrtvega Kristusa. Zunanjščino glavnega prostora krasijo mnogokotni polstebriči, ki jih nad kapiteli povezujejo šilasto zaključeni loki. Kapelo obdaja zid s petimi kapelicami, v katerih so vzidani kamniti reliefi Kristusovega pasijona (dat. 1740), preneseni iz leta 1858 podrtih znamenj.

Navodilo za citiranjeSimona Kermavnar, “Cerkev sv. Štefana v Štepanji vasi”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/stefan (datum dostopa: 22.9.2017 20:46).

Viri in literatura:

Metod BENEDIK, Božji grob v Štepanji vasi, ob 330-letnici, Priloga oznanil sv. Štefana, 14. 3., št. 102, Ljubljana 1983.

Anica CEVC, Valentin Metzinger. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija 21. december 2000 – 1. april 2001, Ljubljana 2001, str. 380–381.

Heinrich COSTA, Das Heilige Grab bei Laibach, Mitteilungen des Historisches Vereins für Krain, 21, 1866, str. 37, 38.

Mojca ČERMELJ, Kapele božjega groba v Sloveniji (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 2000, str. 44–49.

Jakob GALE, Cerkve na Slovenskem. Farne cerkve ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1996, str. 72.

Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, Pražupnija Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 340.

Metoda KEMPERL, Romarske cerkve – novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem: arhitekturni tipi, poslikava, oprema (tipkopis doktorske disertacije), Ljubljana 2001, str. 205–208.

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje-Ljubljana 2011, str. 280–282.

Metoda KEMPERL, Matej KLEMENČIČ, Igor WEIGL, Baročna Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 79.

Krajevni leksikon Slovenije 2, Ljubljana 1971, str. 335.

Ana LAVRIČ, Umetnostna dejavnost škofa Otona Friderika Buchheima v ljubljanski škofiji, Acta historiae artis Slovenica, 9, 2004, str. 50–52.

Stene MIKUŽ, Ilovšek Franc. Baročni slikar 1700–1762, Zbornik za umetnostno zgodovino, 16, 1939/40.

Johannes Ludovicus SCHÖNLEBEN, Sacra Peregrinatio Ad Christi Servatoris sepulchrum, Salisburgi 1673, str. 4, 5.

Avguštin STEGENŠEK, Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota, Maribor 1912.

Viktor STESKA, Slovenska umetnost. I. del. Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 73.

Ivan STOPAR, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, str. 73.

Ferdinand ŠERBELJ, Križev pot Antona Cebeja v okviru tradicije, Narodna galerija, Ljubljana 1994, str. 59–60.

Joannes Gregorius THALNITSCHER, Epitome cronologica, continens res memorabiles, nobilis & antiquissimae urbis labacensis, metropolis inclyti Ducatus Carnioliae, Labaci 1714, str. 99.

Janez Vajkard VALVASOR, Slava vojvodine Kranjske, Laibach–Nürnberg 1689, str. 696.

Sergej VRIŠER, Barok v Štepanji vasi pri Ljubljani, Situla, 14/15, 1974, str. 391–397.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 95–97.

Simona Kermavnar