Stolna in župnijska cerkev sv. Miklavža

Skrči

Na mestu današnje baročne stolnice je leta 1262 stala romanska triladijska bazilika, ki so jo v drugi polovici 14. stoletja in po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 predelali v gotsko katedralo z dolgim korom in monumentalnim zvonikom pred fasado. O njej še pričajo nekateri ostanki, vzidani na zunanjščini sedanje cerkve (kopija sklepnika s parlerjansko oblikovano Kristusovo glavo, katere original iz ok. 1380–1390 hranijo v ljubljanskem Restavratorskem centru, in kopija kipa Žalostne Matere božje z mrtvim Sinom v naročju, katerega kamniti orginal iz sredine 15. stoletja, ki je prvotno stal na oltarju sredi šenklavške cerkve, hranijo v stolnični zakristiji). Škof Jožef Rabatta je leta 1670, morda pri arhitektu Francescu Rosini, naročil načrte za novo baročno stolnico, vendar so zaradi pomanjkanja denarja v letih 1674–1675 zgradili le nov prezbiterij, za katerega so po končani gradnji pri beneškem slikarju Pietru Liberiju naročili novo oltarno sliko Sv. Miklavž med sv. Mohorjem in Fortunatom. Na pobudo generalnega vikarja ljubljanske škofije Janeza Antona Dolničarja in kroga somišljenikov iz vrst članov Akademije operosorum so v letih 1701–1706 staro cerkev podrli in zgradili novo stavbo, ki se je zgledovala po rimski jezuitski cerkvi Il Gesu. Načrte za ljubljansko stolnico, po katerih so jo začeli graditi, je pripravil kapucinski brat Florencijan, po njegovi smrti 1701 pa jih je dokončal rimski jezuitski arhitekt Andrea Pozzo.

Zunanjščina (1 do 8) in notranjščina (9 do 56)

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Arhitektura ( 1 do 8) in poslikava (9 do 31)

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Gradnjo cerkve je sprva vodil deželni stavbenik Francesco Ferrata, kmalu pa ga je zamenjal furlanski stavbenik in kamnosek Francesco Bombasi, ki je sodeloval z domačimi zidarskimi mojstri Mihaelom Zamerlom, Pavlom Jugovicem in Gregorjem Mačkom. Leta 1704 so Pozzove načrte nekoliko spremenili in fasadi po vzoru salzburške stolnice dodali par zvonikov; načrte zanju je narisal tičinski slikar Giulio Quaglio, ki je že leto pred tem s freskami poslikal oboke prezbiterija in krakov transepta. Naslikal je tudi navidezno kupolo, ki so jo leta 1841 zamenjali s pravo, kupolni obok pa je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus. Quaglio, ki je pozimi 1703/04 naslikal oltarno sliko Kristusa s sv. Dizmo v predpeklu za oltar Dizmove bratovščine, je s poslikavo sledil postopni gradnji cerkve: leta 1704 je nadaljeval s poslikavo sten prezbiterija in transepta v notranjščini in na zunanjščini, vključno z nastavkom velikega in Dizmovega oltarja ter oboka južne zakristije, leta 1705 je naslikal nastavek oltarja sv. Rešnjega telesa, poslikal zahodno steno ladje in začel s poslikavo ladijskega oboka, ki jo je dokončal leta 1706. Tega leta so južno zakristijo opremili z zakristijsko omaro in umivalnikom, ki ga je izklesal Francesco Bombasi. Glavni cerkveni portal je delo istega avtorja, katerega ime je vklesano na spominski plošči, s katero so leta 1706 obeležili zaključek gradnje, cerkev pa posvetili 8. maja 1707. V naslednjih letih so cerkev postopoma opremili z baročno opremo: leta 1709 je bila dokončana slika za bratovščino sv. Križa in Filipa Nerija, delo rimskega slikarja Michelangela Riccolinija. Arkularij Janez Pergman je v letih 1710–1711 izdelal prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih pevskih korih. Goriška kamnoseška delavnica Pasqualeja Lazzarinija je leta 1711 po naročilu Petra Antona Codellija izdelala kamniti oltar sv. Trojice, kipe zanj pa naročila pri padovanskem kiparju Angelu Puttiju in beneških kiparjih Paolu in Giuseppeju Gropelliju; kipa angelov adorantov, delo bratov Gropelli, sta bila leta 1944 prestavljena na oltar Dizmove bratovščine. Sliko sv. Trojice je leta 1711 naslikal beneški slikar Nicolo Bambini. Dve leti kasneje je Angelo Putti izklesal kipe štirih emonskih škofov, njegovo pa je tudi Dolničarjevo portretno poprsje iz leta 1715. Kamnosek Luka Mislej je leta 1721 izklesal spomenik za Dolničarjevo poprsje, pred tem pa leta 1717 oltar sv. Barbare in leta 1719 oltar sv. Marije Magdalene. Giulio Quaglio je s sinom Raffaelom in delavnico v letih 1721–23 s freskami poslikal stranske kapele in naslikal štiri cerkvene očete v transeptu, sam pa je naslikal še oltarni sliki sv. Barbare in Kristusa Odrešenika za istoimenska stranska oltarja. Okoli leta 1730 je bil na zahodni strani cerkve dozidan pevski kor: nosilne stene sta leta 1731 okrasila Franc Jelovšek s freskami in Pietro Antonio Conti s štukom. Ograja pevskega kora je delo Heinricha Michaela Löhra, ki je v letih 1736–37 izdelal tudi vse tri orgelske omare in zanje izrezljal šest angelov z glasbili; leta 1762 je bila glavna omara povišana, v 19. stoletju pa radikalno obnovljena. Löhrova delavnica je leta 1737 izdelala tudi lesen nastavek za oltar Kristusa Odrešenika, nanj pa so postavili lesena kipa sv. Boštjana in sv. Roka, ki izvirata s starejšega oltarja in sta nastala ok. 1670. Löhrova delavnica je leta 1737 izdelala tudi Marijin oltar v kapeli sv. Jurija in zanj izdelala kipa sv. Jurija in sv. Ahacija (ali sv. Leopolda?). Okoli leta 1750 sta bili v delavnici Francesca Robbe izdelani marmornati menzi Dizmovega oltarja in oltarja sv. Rešnjega telesa, za zadnjega pa je Robba morda že v 40-tih letih 18. stoletja izklesal tudi marmornata kipa angelov adorantov. Leta 1749 je za oltar sv. Janeza Nepomuka oltarni sliki s svetnikom naslikal Valentin Metzinger, vendar pa so večjo sliko v 19. stoletju prenesli v podružnično cerkev na Hruševem pri Dobrovi, manjšo pa v stolnično zakristijo. Iz sredine 18. stoletja je tudi lesena kiparska skupina Žalostne Matere božje z mrtvim Kristusom, ki stoji na menzi oltarja Kristusa Odrešenika. Veliki tabernakeljski oltar, ki je danes razstavljen, je nastal šele leta 1774 v sodelovanju umetnikov iz Gradca in Ljubljane, kipa sv. Petra in Pavla pa sta delo Veita Königerja ali nekega kiparja iz njegove bližine. Tega leta so bili izdelani tudi kanoniški sedeži, katerih hrbtišča krasijo reliefni medaljoni.  Zadnja baročna oprema cerkve sta bili sliki za oltar sv. Marije Magdalene, naročeni v goriški slikarski delavnici Lichtenreiter; pripisani pa sta Karlu Lichtenreiterju in datirani v čas ok. 1776. Nekoliko so spremenili tudi cerkveno arhitekturo, saj  so leta 1775 kapele in vhodni veži, sprva med seboj povezane s prehodi, zaprli s spovednicami. Končno baročno podobo je cerkev dobila šele leta 1859, ko je Nicola Torazzo stene in pilastre  marmoriral s štukom, prve s kararsko belim, druge v barvi domačega rdečega kamna, ljubljanski mojster Götzl pa je pozlatil kapitele in štukaturno ornamentiko. 

Navodilo za citiranjeHelena Seražin, “Stolna in župnijska cerkev sv. Miklavža”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/stolnica (datum dostopa: 28.3.2024 23:35).

 

Literatura:

Stefano ALOISI, Note su di un dipinto di Michelangelo Ricciolini per Lubiana ed altri echi Marattiani in Slovenia, Territori e contesti d’arte, 1, 1998, str. 69–93. 

Giuseppe BERGAMINI, Giulio Quaglio, Udine-Tavagnacco 1994, str. 255–259. 

Richard BÖSEL, Pozzo Andrea, The Dictionary of Art (ur. Jane Turner), 25, London 1996, str. 413–417. 

Izidor CANKAR, Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva, Dom in svet, 33, 1920, str. 77–84, 131–137, 186–192, 240–245. 

Emilijan CEVC, Kipar Angelo Putti in njegovo delo na Slovenskem, Zbornik za likovne umetnosti (Novi Sad), 9, 1973, str. 255–271. 

Janez Gregor DOLNIČAR, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003. 

Vera HORVAT-PINTARIĆ, Francesco Robba, Zagreb 1961, str. 27–28, 86. 

Metoda KEMPERL, Angelo Putti in Dolničarjevo poprsje v ljubljanski stolnici. Arhivska potrditev atribucije, Zbornik za umetnostno zgodovino, 38, 2002, str. 227–233. 

Metoda KEMPERL, Matej KLEMENČIČ, Igor WEIGL, Baročna Ljubljana, Ljubljana  2007 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 210), str. 26–33.

Matej KLEMENČIČ, Stanko KOKOLE, Dojemanje in sprejemanje italijanske baročne umetnosti v Ljubljani, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998 (Knjižnica Narodne galerije: Predstavitve, 6), str. 21, 24–27, 41–42.

Stanko KOKOLE, Opomba k Robbovemu angelu adorantu v ljubljanski stolnici, Goriški letnik, 17, 1990, str. 13–20. 

Ana LAVRIČ, Načrtovanje in zidava kupole ljubljanske stolnice, Varstvo spomenikov, 37, 1997, str. 32–53. 

Ana LAVRIČ, Janez Gregor Dolničar in njegova Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 11–62;.

Ana LAVRIČ, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 443–495. 

Ana LAVRIČ, Najdeni Sv. Miklavž Pietra Liberija, Umetnostna kronika, 3, 2004, str. 2–5. 

Ana LAVRIČ, Lichtenreitovi sliki sv. Marije Magdalene in sv. Petra v ljubljanski stolnici, Barok na Goriškem (ur. Ferdinand Šerbelj), Ljubljana 2006, str. 495–503. 

Ana LAVRIČ, Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik, Ljubljana 2007. 

Marjana LIPOGLAVŠEK, Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1996, str. 60–70. 

Maja LOZAR ŠTAMCAR, Baročne zakristijske omare v Sloveniji, Ljubljana 2003. 

Barbara MUROVEC, Quaglieve oltarne slike v ljubljanski stolni cerkvi, Umetnostna kronika, 7, 2005, str. 2–5. 

Nataša POLAJNAR FRELIH, Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic, Stična 2001, str. 85–86, 147. 

Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanska arhitektura 18. stoletja, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, Ljubljana 1984, str. 177–188. 

Damjan PRELOVŠEK, Baročna umetnost na Slovenskem, Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, str. 147–183. 

Blaž RESMAN, Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe, Ljubljana 1995. 

Blaž RESMAN, Mački, Acta historiae artis Slovenica, 8, 2003, str. 85–108. 

Blaž RESMAN, Še o nekaterih baročnih kamnitih oltarjih, Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005, str. 43–63. 

Majda SMOLE, Ljubljanska stolnica, Ljubljana 1973. 

Majda SMOLE, Jože ANDERLIČ, Ljubljanska stolnica, Ljubljana 1982. 

Viktor STESKA, Naši stavbarji minule dobe, Zbornik za umetnostno zgodovino, 3, 1923, str. 1–9. 

Viktor STESKA, Ljubljanski baročni kiparji, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5, 1925, str. 1–24, 81–98. 

Viktor STESKA, Računi ob gradnji stolne cerkve v Ljubljani (1701–1714), Zbornik za umetnostno zgodovino, 13, 1934–1935 (izšlo 1936), str. 143–147. 

Viktor STESKA, Kupola ljubljanske stolnice, Kronika slovenskih mest, 6, 1939, str. 158–164. 

Nace ŠUMI, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961, str. 14–17. 

Nace ŠUMI, Baročna arhitektura, Ljubljana 1969 (Ars Sloveniae), str. XVIII. 

Janez VEIDER, Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947 (Razprave Umetnostnozgodovinskega društva, 1). 

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 60, 95, 116, 209, 210, 211, 212.

Helena Seražin