Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom

Skrči

Srednjeveška cerkev sv. Krištofa, ki je stala zunaj mesta ob cesti na Posavje in se v virih prvič omenja leta 1476, je bila v teku časa večkrat prenovljena oz. predelana. Na pragu 17. stoletja jo je s pomočjo meščanov obnovil ljubljanski škof Tomaž Hren. Leta 1631 so bili v njej trije oltarji; poleg Krištofovega še Marijin in Kristusov. Po vizitacijskem zapisniku iz leta 1668 je imela odprto lopo, zvonik in zakristijo (zgrajeno ok. 1662), nad vrati lesen kor, od oltarjev pa je ostal samo še veliki. Barokizacija cerkve se je začela proti koncu 17. stoletja. V letih 1688–1689 so zgradili novo ladjo; delo je začel stavbenik Marcello Ceresola, po njegovi smrti pa nadaljeval Francesco Ferrata. V njej so kmalu zatem sezidali na stebre oprt obokan pevski kor (1694). Vse kamnoseške stavbne elemente je izdelal Matej Potočnik. Postopoma so spremenili oz. dopolnili tudi cerkveno opremo. Mihael Kuša je leta 1696 izklesal kamnit oltar sv. Janeza Evangelista, Francesco Bombasi pa 1707 antependij kot njegovo dopolnilo. Za oltar štirih evangelistov je leta 1697 središčno podobo naslikal Ludvik de Clerick, antependij pa 1707 Janez Krstnik Hardt.

  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects
  • latest projects

Poslikavo na zunanjščini cerkve (angel in slepo okno) ter pozlatitev in polihromacijo okrasnih elementov na strehi je izvedel Andrej Jožef Jamšek. Novozgrajeni ladji so v letih 1707–1708 prizidali nov prezbiterij. Tega bi po tlorisni zasnovi lahko pripisali Carlu Martinuzziju, Gregor Maček, s katerim so ga doslej povezovali, pa bi bil lahko le polir. Povod za gradnjo je bila nedvomno milostna Marijina podoba, ki jo je leta 1705 z Dunaja prinesel neki Marijin častilec in je nato dobila odlično mesto na novem velikem oltarju; med meščani je kmalu zaslovela kot Mater gratiarum. Leta 1709 so v cerkvi izpostavili še podobo Janeza Nepomuka, ki je, potem ko je bil 1721 beatificiran, do pomladi 1722 dobil lasten kamnit oltar. Zadnji korak v barokizaciji cerkvene arhitekture je bil narejen v letih 1740–1741, ko je Gregor Maček obokal ladjo; tedaj je notranjščina dobila bolj zrelobaročen videz, sistem lizen in »prislonjena« fasada s trikotnim čelom, ki sta jo členila para pilastrov in arhitrav, pa sta razgibala tudi zunanjščino, ki je sicer ohranila značilne proporce poznega 17. stoletja. Ali je pri predelavah stavbe sodeloval tudi stavbenik Candido Zulliani, čigar delež je bil v strokovni literaturi argumentiran po slogovni plati, z viri ni mogoče neposredno potrditi. V 60-ih letih 18. stoletja je cerkev dobila tudi nekaj poznobaročne opreme. Nov, lesen veliki oltar s plastikami sv. Boštjana in Roka ter Boga Očeta in dveh puttov je izdelal kipar, ki še vedno ostaja anonimen, avtor oltarne slike sv. Krištofa Anton Cebej pa je znan, ker je platno signiral in datiral (1765). Prižnico je med letoma 1766 in 1768 pozlatil Jožef Eisenbichler (Raisenbichler). S tem je bila barokizacija cerkve zaključena. Ker je v 20. stoletju stavba postala premajhna za naraščajoče število prebivalcev Bežigrada, so jo v letih 1933–34 razširili s prizidano cerkvijo sv. Cirila in Metoda po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, leta 1958 pa so jo podrli, ker je bila napoti Gospodarskemu razstavišču. Nekaj njene opreme so prenesli v Plečnikov prizidek, ki so ga na novo postavili na drugi lokaciji; nekdanji baročni veliki oltar sv. Krištofa zdaj v nekoliko reducirani obliki stoji v stranski ladji, kipi iz atike pa so v krstni kapeli.  


Navodilo za citiranjeAna Lavrič, “Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/kristof (datum dostopa: 29.3.2024 1:10).


Literatura:

Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 339. 

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje-Ljubljana 2011, str. 212.

Peter KREČIČ, Sveti Krištof in sveta Ciril in Metod, Naš Bežigrad. Župnija sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad ob šestdesetletnici 1934–1994 (ur. Franci Seničar), Ljubljana 1995, str. 78–94. 

Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631–1632, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 12, Ljubljana 1990, str. 69–70. 

Ana LAVRIČ, Vizitacije ljubljanske škofije 17. stoletja kot vir za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1993 (tipkopis doktorske naloge), str. 117–118.

Uroš LUBEJ, Clerick Ludwig, Saur Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 19, München-Leipzig 1998, str. 534.

Vĕra NAŇKOVÁ, Uroš LUBEJ, Ceresola Marcello, Saur Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 17, München-Leipzig 1997, str. 558. 

Uroš LUBEJ, Ferrata Francesco, Saur Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 39, München-Leipzig 2003, str. 20.

Nataša POLAJNAR FRELIH, Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic, Stična 2001, str. 77. 

Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave I. razreda SAZU, 15 (ur. Emilijan Cevc), Ljubljana 1986, str. 96. 

Regalat (Franc) RAZBOČAN, Kronološki prikaz ustanovitve in delovanja župnije, Naš Bežigrad. Župnija sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad ob šestdesetletnici 1934–1994 (ur. Franci Seničar), Ljubljana 1995, str. 9, 29, 38, 39, 41, 42, 44, 45. 

Blaž RESMAN, Mački, Acta historiae artis Slovenica, 8, 2003, str. 95. 

Igor SAPAČ, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 248, 269.

Viktor STESKA, Kranjska Marijina božja pota pred 200 leti, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 9, 1899, str. 123, 124.

Viktor STESKA, Slovenska umetnost. 1. Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 23, 97, 103, 109, 125, 131, 315.

Viktor STESKA, Iz nekdanjih dni, v: Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga, France Jesenovec), Ljubljana 1940, str. 29, 30.

Ferdinand ŠERBELJ, Slikar Anton Cebej, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 13, 1977, str. 118–119. 

Ferdinand ŠERBELJ, Katalog Cebejevih del, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 14/15, 1978/79, str. 93.

Ferdinand ŠERBELJ, Anton Cebej 1722–1774, Narodna galerija, Ljubljana 1991, str. 84.

Ivan VRHOVNIK, Arhivski poberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, str. 107, 112, 113, 115, 118, 120, 124, 126, 127, 129.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 202. 

Kazimir ZAKRAJŠEK, Od sv. Krištofa do sv. Cirila in Metoda, Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga, France Jesenovec), Ljubljana 1940, str. 56–68.

Ana Lavrič